| |
|
|
| 1890-98 |
UMETNOST
KOT ODSKOČNA DESKA V BOLJŠO DRUŽBO |
|
| |
|
|
 |
urn je kljub revščini našel dostop do knjig, tako
da je lahko dovolj redno spremljal svetovno poezijo. V družbi je veljal
za načitanega in obetavnega človeka, zato ga je kmalu opazil ljubljanski
meščanski sloj, ki je iskal prav takšne mlade ljudi, da bi jim pomagal
in si tako pripisoval dobra dela. Murna je opazila ena prvih ljubljanskih
dam, Franja Tavčar,
žena Ivana Tavčarja, pisatelja in prvaka narodne stranke ter poznejšega
ljubljanskega župana. Murn je v želji, da bi se izkopal iz bednih
življenjskih razmer razmišljal celo o tem, da bi postal poklicni vojak,
nato pa mu je Tavčarjeva izposlovala štipendijo za študij na Dunaju.
Ljubljanska trgovska zbornica se je zavezala, da ga bo podpirala pri
študiju na trgovsko-eksportni akademiji. Murn je v šolskem letu 1899
res obiskoval trgovsko akademijo, a ne dolgo. Njegova pesniška duša
res ni bila primerna za seštevanje in odštevanje, o čemer je tudi
javno govoril v dunajskih kavarnah, kjer je prebil več časa kot na
predavanjih. V kavarnah se je s Cankarjem,
z Župančičem in drugimi
dolge ure pogovarjal o literaturi; za to so kaj hitro izvedeli ljubljanski
meceni in se začeli obotavljati z izplačilom denarja. Po vsega nekaj
mesecih na Dunaju se je Murn moral vrniti v Ljubljano. Vmes se je
skušal prepisati na dunajsko pravno fakulteto, za naslednje šolsko
leto pa so ga sprejeli na študij prava v Pragi. A kaj, ko se je v
njem začela oglašati bolezen ...
|
|
| |
|
|
| |
|
|
    |
|
|
|
|
