| |
|
|
| |
|
|
 |
judje tega velikega lirika premalo ljubijo in
spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duš je, ki jih kasni
časi odkrivajo.
Ivan Cankar, 1911
|
|
| |
Josip Murn (1879-1901) je bil tragična osebnost.
Razsežnost njegove tragedije je danes sicer že izmerjena, a še vedno
ne povsem doumljena. Stoletnica njegove smrti tako mineva tiho in
mirno, nekako odmaknjeno. Po murnovsko. Povsem drugače kot dvestoletnica
Prešernovega rojstva, ki je bila za Slovence nekakšna nacionalna kulturna
katarza. Prav v tej "nacionalnosti" gre iskati tudi odgovor na vprašanje,
zakaj je odnos do Murna tako drugačen. Tako murnovski.
|
|
| |
Josip Murn se nikoli ni pustil ujeti na limanice
nacionalnih potreb; pisal je svojo poezijo, mehke, nežne impresije
o enkratnosti in minljivosti človeka ter vsega njegovega. Ni bentil
kot Cankar, ni vedril
kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal
je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim
ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne
poezije na Slovenskem. S tem je seveda zavrgel možnost, da bi se uveljavil
že za življenja in tako uresničil velike osebne ambicije, ki so bile
ob njegovih bednih življenjskih okoliščinah več kot upravičene. Poezija
je bila takrat odlična odskočna deska za vstop v slovensko denarno
in duhovno elito, ki se je v odsotnosti države morala dokazovati prav
skozi literaturo. To je, na primer, odlično izkoristil Oton
Župančič. Murn bi moral, če bi hotel uspeti, izkazovati dolžno
spoštovanje "starinam", recimo Aškercu in Govekarju, spoštovati bi
moral obliko in pravila, kot so jih postavili literati pred njim,
tudi taki, s katerimi se vase prepričani Josip ni mogel strinjati.
Toda, to je treba poudariti, Murn v poeziji nikoli ni naredil česa,
s čimer se ne bi mogel strinjati. Tudi za ceno samostojne pesniške
zbirke, ki bi mu bržkone olajšala bivanjske razmere, in za ceno (ne)spoštovanja
najbližjih literarnih somišljenikov iz Moderne. Cankar, Župančič in
Kette svojega najmlajšega
kolega namreč niso pretirano spodbujali in cenili, čeprav je šolska
literarna zgodovina uspešno ustvarila mit o harmonični idili literarne
četverice. Toda zgodovina, še zlasti literarna, je pravična, čeprav
počasna. Ko so sodobni slovenski pesniki skoraj devetdeset let po
smrti Josipa Murna izbirali pesmi za antologijo slovenske poezije,
so najpogosteje izbrali - Murna. Ne Prešerna, ne Župančiča, ne Ketteja
ali koga drugega od uradnih literarnih "favoritov". Izbrali so Josipa
Murna Aleksandrova, pesnika, ki je umrl star dvaindvajset let, ne
da bi doživel vsaj izdajo svoje pesniške zbirke.
|
| |
Boštjan Lajovic
|
|
| |
|
|
|
|
