| |
|
|
| |
|
|
| |
|
|
 |
urn je živel v prelomnih časih, ko se je hkrati
z menjavo stoletij korenito spremenil tudi pogled na svet. Fin de
siecle je čas najbolj dramatičnih družbenih razlik: na eni strani
meščanstvo, ki še nikoli ni bilo tako bogato in močno, na drugi revne
delavske množice, ki so to bogastvo omogočale in ga vzdrževale. Kmetje
so vse pogosteje prihajali na boben in bili prisiljeni postati mezdni
delavci v tovarnah; v mestihso živeli v bednih razmerah, odtujeni
od zemlje in tradicionalnega načina življenja, ki se je nepreklicno
poslavljal. Elementov socialne države, ki bi vsaj nekoliko lajšali
breme razrednih razlik, ni bilo še nikjer, zametki socialdemokratskega
razmišljanja so veljali za predrzno in bolno norost. Katoliška cerkev
je trdno obvladovala družbeno strukturo; vsak odklon je bil nemudoma
kaznovan, nosilci pa izobčeni.
|
|
| |
V takšnih razmerah je le umetnost lahko avtonomno
izražala drugačne, moderne poglede na realna družbena razmerja. Ta
si je ustvarila svoj svet, v katerem so veljala drugačna pravila:
več kot materija je veljala duša, notranji svet, ki ni poznal omejitev.
Prelom stoletij rodi -izme: impresionizem, ekspresionizem, simbolizem,
nadrealizem. V literaturi se pojavijo imena, kot so Baudelaire, Verlain,
Rimbaud, Ibsen, Breton, Mann, Heine, Maeterlinck, Dostojevski in drugi.
V Sloveniji se znanilci novega pojavijo z zamudo; to sta predvsem
Ivan Cankar in Oton Župančič, poleg njiju Dragotin Kette, precej ob
strani pa še Josip Murn. Med likovniki izstopajo impresionisti Rihard
Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen in Ivan Grohar, v arhitekturi
Jože Plečnik, v glasbi Gojmir Anton Kos in Anton Lajovic. Vsi so se
obrnili k človeku, se ozrli v posameznikovo notranjost, prisluhnili
čustvom, slutnjam in nagonom. Umetnost je tudi na Slovenskem počasi
dobivala domovinsko pravico, čeprav je morala zaradi nedržavnosti
slovenskega naroda izpolnjevati tudi druge, neestetske funkcije. Prvič
se hkrati pojavi toliko umetnikov, toliko različnih zvrsti, prostor
se odpre za nove poglede, čeprav še zdaleč ne tako radikalne kot v
umetnosti zahodne Evrope. Meščanstvo v Sloveniji sicer postaja vodilni
družbeni razred, ne moremo pa še govoriti o razmahu industrije in
industrijske družbe, kot so ju poznali na Zahodu. Slovenski umetniki
tedanjega časa so še vedno črpali iz ljudstva, nihče se ni popolnoma
izoliral v lastno notranjost in se odtujil od ljudskih korenin. O
internacionalizmu ne moremo govoriti, vsaj ne o kakih umetniško vrednih
dosežkih; to še posebno velja za literaturo.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
|
|
