Josip Murn Aleksandrov : Iz beleznice...

KAZALO

Uvod

Življenje

Dela

Za šolarje

-	Najmanj ...
-	Iz beležnice...

Zanimivosti

Iskanje

O avtorjih

Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

... gimnazijskega profesorja

Iz Murnovega življenja

Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok dekli in hlapcu, oba sta služila pri veletrgovcu Mayerju. S svojim očetom ni imel stikov, mati Marija pa je otroka dala v rejo in odšla služit v Trst. Tam jo je sicer kasneje dvakrat ali trikrat obiskal, medtem ko ga je ona prišla obiskat v Ljubljano le enkrat, tik pred njegovo smrtjo. Nekaj časa je za Murna skrbela njegova teta Marjana, potem pa ga je vzela k sebi mamina znanka Polona Kalanova.

V nižji gimnaziji je bil notranji gojenec Marijanišča, kot gimnazijec pa je stanoval spet pri Kalanovi, s katero se je po potresu leta 1895 preselil v Cukrarno, kjer je ostal do svoje prezgodnje smrti.

Kot višji gimnazijec je bil sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga in se tu seznanil s Cankarjem, Kettejem, Župančičem in Ivanom Prijateljem, ki ga je uvedel v družino uglednega meščana in pisatelja Ivana Tavčarja. Murn si je pridobil simpatije Tavčarjeve žene Franje, ki mu je preskrbela štipendijo za študij na eksportni akademiji na Dunaju. Ta študij pa ga ni zanimal, zato se je prepisal na pravo in izgubil štipendijo. V skrajnem pomanjkanju je študij opustil. Izvedel je tudi za zavrnitev Alme Souvanove, hčerke ljubljanjskega veletrgovca, v katero se je zaljubil v zadnjih letih gimnazijskega življenja. V zborniku ljubljanskih maturantov ji je posvetil cikel pesmi Noči.

Na začetku leta 1899 se je bolan vrnil v Ljubljano in se spet naselil v Cukrarni. Preživljal se je z raznimi pisarniškimi deli. Zaradi napredujoče bolezni je iskal zdravja na podeželju (v Zalogu pri Cerkljah, v Vipavski dolini, na Bledu), vendar je spomladi 1901 tako opešal, da je moral opustiti vsako službo. V Slovenskem narodu je izšel 8. maja naslednji oglas: "Prošnja do rodoljubnega občinstva. Nadarjeni pesnik, vseučiliški gospod Josip Muren A. je nevarno obolel na svojem stanovanju v cukrarni na Poljanah. Mladi mož živi zadnje čase, ko mu ni več mogoče opravljati službe, v bedi ter je v svojem žalostnem stanju navezan le na podporo dobrotvornih rodoljubov. Pripravljeni smo poslane nam darove izročiti obolelemu gospodu." (Bojan Drenik)

Cankar se je na to prošnjo odzval takole: " O Murnu sem čul: grozno ga je škoda. Tudi impertinentno notico v Narodu sem bral. V taki vasi, kot je Ljubljana, bi se dalo človeku pomagati, ne da bi ga javno proglasili beračem! In tudi to je nazadnje prav: poznejši kronisti se bodo čudili, kako so Ketteji, Murni stradali, medtem ko so sedeli Hribarji, Malovrhi, Aškerci za polno mizo."

Murn je umrl 18. junija 1901 za jetiko - dve leti za Kettejem in na isti postelji.

Murnov pesniški svet

V zadnjih tednih življenja je pesnik napisal še poslednjo pesem z naslovom BALADA. Kljub naslovu to ni realistična balada, je izrazito lirska pesem. Kaže usodo dveh umirajočih mladih ljudi. Ivan Bolka je o pesmi napisal: " Dnevi so mu potekali in napisal je zadnjo pesem o Damijanu. Bila sta soseda in oba bolna. Damijan je bil delavec v tovarni za kandite in zato je bil mandeljnov in življenja sit..."

Murn je v pesmi primerjal usodo svojega soseda z lastno in izpovedal slutnjo smrti.

Osrednji bivanjski problem pesnika Murna je odtujenost, občutek, da je v svetu sam, zavržen in da si ne more najti med ljudmi znosnega bivanja. Posledica te odtujenosti pa je intenzivno doživljanje sebe, nervozna senzibilnost, neka usodna zamejenost na svoj jaz in še na predmetni svet, na naravo. Najmočnejša vrsta njegove lirike so zato razpoloženjske in življenjsko izpovedne pesmi, med katerimi pa je težko razločevati, ker mu razpoloženje neprestano prehaja v življenjsko izpoved.

Trenutek in vtis, ki ju Murn omenja kot tipiko svojega načina življenja in svojih pesmi, ga povezujeta z evropskim impresionizmom. Svoja spoznanja je izpovedal v PISMU IVANU CANKARJU, marca 1898 :".... Jaz sem v resnici čuden človek. Življenje vnanjo se mi zdi kot nekaj, kar ni moje in kar me samo zanima.- Iz tega raflekta duševnega si boš lažje marsikatero pesem razložil - Včasih se mi zdi veliko in lepo, da ga občudujem in se tresem v neki sveti tihoti, včasih pusto, prazno, mrtvo... Izjokal bi se, ubil bi se ! Ljudje se mi zde nekaj grozovito - ne vem, kako bi se izrazil - Te utisi menjavajo včasih hipno in pretresel si me s svojim stavkom " Ali vrag vedi, ta krajina se zdi človeku danes lepa in velika, trenotek potem pa mrtva in prazna - " , ker si mi tako izborno pogodil notranjost. Včasih mislim, da sem blazen. Polasti se me " ein dumpfer Zustand " - Tedaj se vidim pogreznjenega v velik kup blata, vse v meni se razpusti, oči mi zazevajo - Vse se mi zdi tuje, brezglasno, neizprosno. Drugič zopet se mi zdi, kot bi plaval v neskončnih krogih, ovit okoli celega sveta, nad zemljo in se ji ostudno zaničujoče rogal in ji pljuval v obraz. (Morebiti je ta odtujenost odmev temnih, odtujojočih razmer, med katerimi sem tako čudno rasel...)

Dalje praviš, da ne veš, kam merim in kje se ustavim. Moj Bog, če bi jaz kam meril, bi bile pesni v resnici drugačne. A to mi ni prišlo doslej niti na misel. Vrgel sem na papir posamezne trenutke in utise, in mučno svetsko naziranje svoje duše. Trenutki, samo trenutki ! V njih dostikrat sam sebe ne poznam - zde se mi velikanski vzdih - neznanega sveta."

Da rojstvo prave lirike Murn povezuje s srečnim trenutkom inspiracije, ne pa z nekim vztrajnim in trajajočim duševnim stanjem ali miselnim sistemom, dokazuje pesem TRENUTEK. Podoba iz narave ( ptica, za katero pesnik ne ve, kam se bo po letu spustila ) ponazarja mimobežnost vtisov iz predmetnega sveta.

To podobo pa ponotranji : tudi življenjski trenutek mine in ne vemo, ali ga bomo še kdaj doživeli.

Pesem je pomembna, saj razloži Murnovo vrednotenje impresivnega trenutka kot osnove doživljanja. Življenje je ujeto v trenutek, ki se zbudi v človekovi duši, njegov pojav je skrivnosten, saj ni odvisen od človekove volje. Človeški svet je torej zaporedje trenutkov s skrivnostno, nerazložljivo in neobvladljivo logiko.

Tudi v pesmi SNEG pesnik upesnjuje trenutni vtis, razpoloženje v naravi (impresija), s pomočjo katerega pa izpove svoj bivanjski problem (refleksija).

V 1. kitici iz posameznih motivov vstaja občutje osamljenosti : padanje drobnega snega na poljano. Monotonijo brezkončnega časa in vseobsežnega molka v pokrajini za hip prekinejo le kraguljčki. Ta podoba pomeni sani, ki jih po zasneženi pokrajini vleče konj, torej bližino človeka, s katerim bi pesnik pretrgal molk in samoto.

V 2. kitici se pesnik obrne vase (refleksija). Vprašuje se o smislu pesniškega navdiha, ustvarjalne moči in časa, ki ga živi. Od lirskega sedanjika (prvi verz) preskoči v drugem v preteklost, v tretjem v prihodnost. Čase zgosti zaradi enega samega vprašanja - vprašanja o smislu biti.

Občutek, da je vse minljivo in brezkončno, rodi obup, praznoto, nemoč. Življenjskega smisla ni moč spoznati. Pesnik pada v pesimizem, dotika se meje absurdnega.

Lahko pa pesem razumemo tudi drugače : "Tako kot narava v prvi kitici ne rabi smisla, vprašanj in odgovorov o njem /smislu biti/ ter živi svoj harmonični brezmejni in večni trenutek, tako je tudi s človekom, ki je del narave, vanjo potopljen. Človek zgolj je, biva ta trenutek, s tem je del brezčasnosti in brezmejnosti in ne potrebuje nobenega odgovora, da bi ta je (bivati) sedaj živel v polnosti." (Brane Šimenc, Šolska ura z Murnom, str. 38)

NEBO

Leta 1898 je Murn svoji podpornici, Franji Tavčar, pisal: "Prebil sem namreč na Dunaju trenutke mogoče najbolj čudne v svojem življenju. Nič se mi ni ljubilo, kri sem imel težko in poslušal sem svoje profesorje kot neka nedostopna bitja. Občudovanje mi je bolj in bolj spodrivalo ljubezen in vnemo. Vidite, bil sem na najboljšem potu do štatista v življenji. Najbolj lahek, srečen in brez dvomov sem bil oni večer, ko sem napisal tele vrstice." (ZD 2,str. 93)

Nebo,nebo
in neskončna, brezmejna ravan !
Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti...
le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pesnik v 1.kitici pričara brezmejno ravan, pred njim se odpira neskončnost, nebo, široko zaznava in čuti naravo. Pijano oko - navdih nosi pesnika v eno z vsem. Ta enost pa je varnost, domačnost, prostost, sreča.

Iztrgal se je samemu sebi, svoji osami, beži pred njo, da bi ji utekel v naravo -lepoto, ki je upesnjena radost bivanja:" le še tam iz daljave / v te proste širjave / brezmejno prost nekdo beži."

Toda " horizont molči ". Pesnik s tem kratkim verzom spremeni razpoloženje v pesmi; z njim povzroči tihoto, praznino " od neba sem mrak hiti...

Počuti se osamljenega, nihče se mu ne odziva. Ostaja sam v prostih širjavah, brezmejno prost; lahko bi razumeli tudi brezmejno sam. Pesnik je sicer prost, a vendar beži; zaveda se svoje osamljenosti in zato je njegovo trpljenje toliko večje.

V pesmi beremo Murnovo življenjsko usodo, njegovo neskončno željo po toplini in varnosti doma.

Murnove kmečke pesmi

Tako imenujemo Murnove pesmi, ki so po motiviki, idejah ali obliki povezane s kmečkim življenjem, domišljijo in ljudskim pesništvom.

Tudi te pesmi so razpoloženjske in življenjsko izpovedne, tako da se samo navzven ločujejo od drugih.

Kmečki svet /bivanje na Gorenjskem in v Vipavski dolini/ mu je bil nasprotje mestnega sveta, družbe in civilizacije, kjer se je čutil osamljenega in tujega. Kljub navidez svetlemu in optimističnemu tonu teh pesmi je njihova osnova melanholična. Tudi v teh pesmih zaznamo obup nad življenjem, osamljenost in slutnjo smrti.

Jesen in zima sta v njih simbola smrti, bolezni, samote, žalosti, pomlad pa je simbol življenjske radosti in optimizma.

Kmečke pesmi veljajo za najizvirnejši del Murnove lirike. Z njimi je v slovensko slovstvo vnesel simbolizem. Med najznačilnejša primera te lirike spadata tudi PESEM O AJDI in VLAHI.

Podoba ajde je impresionistična, zelo čutna, ne čustvena. Čutni vtisi se v pesmi prepletajo. V 1. kitici : vonj - diši, vid - kakor bela grud, tip - gorka od krvi. Glagolski čas je sedanji.

V naslednjih dveh kiticah pesnik uporabi pretekli čas, ko poda "zgodbo" ajde. Čutnost se stopnjuje z novimi zaznavami, okusom - polna medu, omamnostjo - pala k nogam ko v snu ji čebela je, napojila je. Ajdo poosebi in odnos med njo in čebelo lahko razumemo tudi kot erotično razmerje med moškim in žensko. Ajda, ki je polna medu in gorka od krvi, je ženska, ki čebelo, moškega očara. Ženska je čutno močnejša - pala k nogam ko v snu ji čebela je. V naslednji kitici se očaranost stopnjuje v čustveno napolnitev in občutek varnosti: napojila je, vase skrila je.

Čebela je v Murnovi razpoloženjski pesmi, ko govorimo o potopitvi lirskega subjekta v naravo, tudi pesnik sam, očaran, prevzet, povzet v naravo.

V 4. kitici je čas spet sedanji. Podoba ajde znova čutno zažari - ko golob mi upira v svet rdeče oči.

V 5. kitici uvede motiv kmetovega poklona zoreči in dišeči ajdi, ki ga v 6. kitici utemelji: šumeče in dišeče žito pomeni kmetovo varnost, napoved dobre letine. Kmetov trud je poplačan. Kmeta pa dišeče polje prevzame tudi drugače - očaran je nad lepoto ajde.

Tudi pesnik je očaran nad prizorom, mu je navdih za pesem.

Tretji motiv je v zadnji kitici. Motiv čarovnice je metaforičen, pomeni pa pozebo, mraz, slano, zimo. Čas je prihodnji - bo prišla, ki pa ga v zadnjih dveh verzih spremeni v sedanji - na ves svet legla je čarovnica. Uničenje kipečega življenja se bo zgodilo, smrt pa je prisotna že sedaj.

Ne samo v zadnji kitici s čarovnico, celotna pesem je podoba naravnega dogajanja in prerašča v simbol življenja in smrti. Vsako, še tako kipeče življenje se konča s smrtjo. To sprejme razumsko hladno, kot objektivno dejstvo, in svojo zavestno prisotnost v tem dogajanju slovnično ne izrazi z jaz, ampak mi.

VLAHI. Poročila o nastanku pesmi niso enotna. Po eni različici naj bi nastala v Podragi pri Vipavi, kjer naj bi bil Murn proti koncu leta 1899 na počitnicah pri Žgurjevih. Nastanek je v zvezi z njegovimi prizadevanji, da bi izdal pesniško zbirko. ( Ta je izšla šele po njegovi smrti leta 1903 in jo je izdal njegov sošolec in prijatelj Ivan Prijatelj z naslovom Pesmi in romance.) Založniku Bambergu je poslal zbirko, ta pa jo je v presojo in oceno izročil takrat priznanemu pesniku Antonu Funtku. Ta je pesmi zavrnil. O tem v enem od poročil beremo izpoved priče: Tudi Trošt pripoveduje, kako je Murn dobil rokopis in pismo in kako ga je razjezila neugodna ocena. Vrgel je rokopis po tleh. V tistem trenutku so se po cesti približali Vlahi z dudami. Murn jih nekaj časa gleda in posluša, nato pa zakliče Žgurju: "Francelj, daj mi papirja, kakršnegakoli, hitro!" - Nato je stoje kar tam v trgovini ob oknu, ki je gledalo na cesto, po kateri so stopali Vlahi, na navaden, siv papir za zavijanje, zložil verze pesmi... Potem je ob pultu Žgurju skandiral verz za verzom in zraven, še vedno ogorčen, ponavljal:" S tem bo pa menda zadovoljen!"

Napisal je Vlahe, da bi dokazal, da obvlada ritmično glasovne zakonitosti pesmi.

Boris A. Novak je v Šolski uri z Murnom (Pomen zvena Murnove besede) na strani 64 zapisal: "Sleherna kitica je sestavljena iz enega samega razvejanega in vijugavega stavka, ki temelji na nekaj ključnih, ponavljajočih se besedah, vrhunec pa doživi v refrenu, ki se glasi - da nikoli tako. Celotna pesem pa je zvočno zgrajena na samoglasniku O, ki v funkciji rime povezuje vse verze, znotraj pomenskega konteksta te pesmi pa pridobi izrazito zamolklo in otožno barvo. Kakor pri upesnjevanju mnogih drugih žanrskih prizorov iz kmečkega življenja Murn tudi tu uporabi poskočni, lajnasti besedni ritem, ki spominja na ritmiko ljudske pesmi, ki pa pod navidezno veselostjo skriva grenko otožnost."

Poleg ponavljajočega samoglasnika O v besedah ( gredo, glavo, telo, žalostno, tako, roko,slovo ), s katerim ustvarja občutek otožnosti in monotonijo, je zvočno opazen tudi glas I ( zapiskajo ), s katerim monotonost izostri v bolečino.

S ponavljajočim refrenom - in naprej gredo / in nazaj gredo - ponazarja statičnost dogajanja ( gredo in nikamor ne pridejo ), hkrati pa z uporabo nedovršnega glagola gredo nakaže tavanje, brezciljnost.

Vizualna podoba Vlahov je zelo nazorna, prepričljiva, čeprav je zarisana z zelo skopimi potezami: visoka telesa, dolgi sukneni plašči, široki klobuki, mehovi pod pasho, piščali na ustih. Občutek imamo, da vidimo te ljudi pred seboj. Zabrisanost podob, obenem pa jasnost in nazornost so značilnosti impresionističnega sloga.

Motiv Vlahov je jezikovna upodobitev usode neke skupine istrskih dudašev in s tem tudi usode posameznika, torej preraste v simbol splošne in trajne človekove usode in človekovega življenja, ki je nejasno, brezciljno, enolično, brez dramatičnih kontrastov in se konča - zapiskajo v slovo.

Pesem Vlahi je moderna romanca, torej lirsko-epska pesem. Gradi na epski podlagi (impresionistična fragmentarna podoba Vlahov), lirsko pa je vzdušje, prizadetost, ki ga ustvari z jezikovnimi figurami, in simbolika posameznih motivov. Od balade se razlikuje predvsem po tem, da nima dramatičnih elementov. Cilj moderne romance je predvsem ustvariti določeno vzdušje ali razpoloženje.

	© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana tehnična izvedba studio tibor, dokumentarna d.o.o.
Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki. Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.