KAZALO   Uvod   Življenje   Dela     -  Topol samujoč -  Pisma   Za šolarje   Zanimivosti   Iskanje   O avtorjih
			Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.
	Ivanu Cankarju, marec 1898           Dragi Cankar! Klanjam se Ti, spoštujem Te in občudujem ker si storil to, kar doslej še ni nihče. Ti si "ausserordentlich feinfuhlig!" Spoznal si me tako rekoč nevede, seveda toliko, kolikor sam sebe jaz poznam. Jaz sem v resnici čuden človek. Življenje vnanjo se mi zdi kot nekaj kar ni moje in kar me samo zanima - Iz tega reflekta duševnega si boš lažje marsikatero pesem razložil - Včasih se mi zdi veliko in lepo, da ga občudujem in se tresem v neki sveti tihoti, včasih pusto, prazno, mrtvo .. Izjokal bi se, ubil bi se! Ljudje se mi zde nekaj grozovito - ne vem kako bi se izrazil - Te utisi se menjavajo včasih hipno in pretresel si me s svojim stavkom "Ali vrag vedi, ta krajina se zdi človeku danes lepa in velika, trenotek potem pa mrtva in prazna -", ker si mi tako izborno pogodil notranjost. Včasih mislim da sem blazen. Polasti se me "ein dumpfer Zustand" - Tedaj se vidim pogreznjenega v velik kup blata, vse v meni se razpusti, oči mi zazevajo - Vse se mi zdi tuje, brezglasno, neiznosno. Drugič zopet se mi zdi, kot bi plaval v neskončnih krogih, ovit okoli celega sveta, nad zemljo in se ji ostudno zaničujoče rogal in ji pluval v obraz. (Morebiti je ta odtujenost odmev temnih, odtujojočih razmer, med katerimi sem tako čudno rasel ..) Dalje praviš, da ne veš kam merim in kje se ustavim. Moj Bog, če bi jaz kam meril, bi bile pesni v resnici drugačne. A to mi ni prišlo doslej niti na misel. Vrgel sem na papir posamezne trenutke in utise, in mučno svetsko naziranje svoje duše. Trenutki, samo trenutki! V njih dostikrat sam sebe ne poznam - zde se mi velikanski vzdih - neznanega sveta. (Govorim tudi o pesmih, ki ti jih nisem poslal, pa Ti jih pokažem skupno ko prideš v Ljubljano.) Mogoče to ni pravo, vsaj v duši čutim večkrat in vedno večkrat "ein Werden", neko polnost, osvajujočo si nadvlado. Dovolj! Oprosti, da sem se Ti odkril tako odkritosrčno, da sem predrl sam mejo, do katere si Ti prišel. Še enkrat, od zdaj Te ljubim. Ti si človek! Prosim pa te, da to moje pismo sežgeš, ker je pisano samo zate, ki je znaš in je boš umel. Na svidenje v Ljubljani! Ves tvoj Jos. Murn
	© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana tehnična izvedba studio tibor, dokumentarna d.o.o.   Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki. Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.