|
|
|
|
Otonu Župančiču (ZD II, str. 126), 13. III.
98 |
|
|
|
|
|
Dragi Oto!
Danes Ti ne bom pisal zelo debelega pisma. Imam "gvišne"
vzroke. Pisal Ti bom rajši kaj zanimivejšega kot sicer. Najprvo Ti
povem notice o Tvoji Berti. Le napni ušesa!
- Dne 25. grudna 1897. leta Berta ni bila pri celi maši. Prišla
je kot jaz k enajsti maši k sv. Petru pa seveda šele k povzdigovanju.
Oh! Oh! Pa še tedaj ni prav nič goreče molila. Tako ljubeznivo
je zdehala in gledala kolosalnega sv. Benedikta na stropu. Fej!
- Faktum je, da sem jo videl dne 14. januarja 1898 ob 1/27 zvečer
z odvezanim trakom pri čižmih. Jaz sem se silovito trudil, da
bi ji stopil nanj (šel sem tesno za njo), pa vender le ni šlo
..
- Zvedel sem od neke strani, da je pisala dve nalogi kgd!! Tfu!
- Z Gizelo sta prav dostikrat skupej.
- Obe sta čem dalje lepši, samo da je Berta bolj razkošna - itd.
Tako stoji zdaj z njo .. Osebno še nisem z njo znan, pač pa se
mi to lahko posreči v kratkem. To te bom potem tožil!!!
Zdaj pa pridem jaz na vrsto!
Čudi se! Meni je odprta pot v krog ljubljanskih dam. Veš, v sebi čutim
potrebo, da spremenim malo svoj milieu. Začetek je storjen in gospa
Tavčarjeva (Ti, jaz to damo sila čislam in ljubim) me povede in uvede
v "mabu". Seveda blamaže odrajtam na nje račun - Prvi korak
do Alme je storjen .. ob počitnicah, mislim, pridem z njo skupaj,
če ne že prej. Kaj ti poznaš Almo? (Souvan). Mene je popolnoma omamila,
dočim slišim od drugod glasove, da je kvečjemu nekaj interesantna.
Tista njena lena strast, njene hladne geste ..! Taceam! Kako bom na
parketu napredoval, Ti bom že sporočal. Samo če ne bi bil tako "lachlusting",
ko zagledam te stroge hladne izraze gospa .. Moj Bog, takrat dušim
svoj smeh in agiram z robcem, z rokami in nogami, da je joj .. Sploh
pa se mi zdi to zanimivo in interesantno, poleg tega pa je tudi vpliv
duhovitih žensk in olikanih (to se mi zdi glavno!) sila blagodejen.
Meni se zdi nekako tako kot bi me majski žarki greli. Gospe pa so
sila idealne!
S Kettejem bi se bila kmalu za večno sprla! To pa zato, ker mu nisem
takoj poslal obljubljenih knjig (bil sem v Novem mestu) in je on mislil,
da sem ga hotel vleči za nos in da sem ga pozabil v družbi ljublj.
"bakfišelcev". Jaz sem bil resno bolan. Imel sem mrzlico!
Bolehen pa sem še zdaj. Pravijo tudi, da sem se precej potegnil. Postal
pa sem radi bolezni (dobil sem jo najbrž na plesih; parkrat sem tudi
plunil kri) bled in suh. No, zdaj me imajo za duhovitega in ženijalnega.
Spremenil pa sem se res precej. Če bi Ti poslal fotografijo, ne vem
če bi me še spoznal. (Oddal pa sem že vse na zahtevanje.) -
Včasih mislim tudi na Dunaj, a vselej me spreleti tako čuden strah,
da takoj svoj tema spremenim. Tista beda in glad. - In veš kaj sem
ukrenil? Jaz pojdem drugo leto k vojakom, (in sicer v Galicijo; pojdi
še Ti! in študiraj potem jus, saj ti je eno leto že itak zaračunjeno,
boš saj lahko doma.) Če mi bo le količkaj ugajalo, bom ostal za vedno
v vojaški suknji. Si vsaj kmalu sam svoj. Ni ti potreba stradati in
živim razuzdano kot mi je prav! Sploh sem velik sovražnik tihega kancliskega
življenja. Gospa Tavčarjeva (jaz ji nisem pravil tega) se je nad tem
baje jako zgražala (čudno!) in se izrazila, da bom dobil podpore kjer
bom hotel. A kaj, pustimo to do skrajnega trenutka, med tem pa uživajmo
in ljubimo! Ah ta Alma!
Prav zaradi nje sem se sprijaznil in udal ideji, da se izda letos
"spomenica". Jaz priobčim v njej od 20-30 pesnij. Med temi
tudi Nokturne. Štev. 3. sem sicer sprva izločil, a sprejel sem zopet,
tako da jih je zdaj 5. Ostale sem popravil. Ugajajo mi zdaj. Ah kako
težko čakam trenutka, ko se izroči knjiga Almi! Moj Bog! .. Pesni
bom posvetil gospej Tavčarjevi in sicer iz mnogo ozirov. Čemu ne bi
- -! Tudi jaz sem spisal (januarja že) daljšo reč "knjigotržec
in poet" v podobi dialoga kot ima Puškin nekje, samo da sem šel
jaz v popolnoma nasprotno stran. Če dobim koga, da mi jo prepiše,
ti jo bom poslal. Tudi to priobčim. "Diurnist" je vzbudil
v meni že naprej silno zanimanje. Oto, usliši prošnjo upijočega in
ljubečega Te in pošlji ga! Tvoje pesni mi zelo ugajajo. Posebno 1.
3. in 4. Zdi se mi da skokoma napreduješ. Potrjujejo pa v meni vedno
bolj prepričanje, da postaneš v zrelih letih naš Baudelaire. Faust
bi se Ti mogoče v tem stanji zelo prilegal. Jaz strmim nad njim. To
se mi zdi poezija plemenita in polna, ko je še nisem čital in užival.
Mislim, da ravno Faust mnogo pripomore k zrelosti in k duševnemu prevratu.
Pa še nekaj! Sila sem se čudil, ko sem čital, da Tebi "Plapolaj,
plapolaj večna luč" tako ugaja. Veš kaj sem jaz z njo storil?
Že davno sem jo vrgel na ogenj in pozabil nanjo. Zapisal sem jo zopet
iz spomina, le zadnje kitice se ne spominjam več natanko. Mnogo bolj
mi ugaja "Zapela sinica je" kojo pesem sem zložil popolnoma
v Kolcojevi "štimungi". Drugače bi tu niti ne mogel svojih
čutil dobro izraziti. Zdi se mi še zdaj ena najlepših. Okus se mi
plemeniti dan na dan in pustila me je ona škrupuloznost in boječnost
s kojo sem oddajal pesmi v presojo. Od zdaj naprej jih dajem le še
v pokaz, ker sam vem v koliko mi odgovarjajo in mi je vsejedno če
bi imenoval kdorkoli mojo najboljšo pesem slabo. Kaj mi mari! Jaz
imam zadostilo v sebi!
V par dneh se Cankar naseli za 6 mesecev v Ljubljani, kjer si poišče
"eno službco". Potem pojde na Dunaj. Piši vendar kaj Ketteju!
A kaj, Tvoje pesmi mi zopet silijo v spomin. Res, tretja je najlepša,
prva se pa meni vsaj najbolj prilega. Tudi jaz sem spisal podobno,
samo s tem razločkom, da si Ti že zgubil to kar jaz še imam in kar
mi bo zagrenilo marsikatero uro. Zapišem Ti jo zlodej. (Imortele)
- - - - - bom o priliki že zopet oglasil. Ime bodi "Aleksandrov".
Nedavno sem čul, da je Chopin samo čute razvajene duše izražal brez
vsake nadvlade razuma. Ali tudi ti ne delaš tako? A zdaj poslušaj:
Kukavica, Kometa ...
|
|
|
|
|
    |
|
|
|
|