"Sem fantič še ... deklice spijo,"
prešeren ves take je pel,
čez travnike ne v domačijo,
pod okna je k deklicam šel!

"Ne pojdi, nikari..." glas v prsih mu pravi,
"le pojdi," de drugih, "le pojdi, Pedanj -"
Na glavo naj svet se postavi,
vsak mi sedemkrat pade na dan!

Res, človek pravičen Pedanj ni bil,
na Kristusa, tu je grešil -
oj Pedanj, če bi štel kedo,
oj Pedanj, ti si skromen močno!

A glasu vesti on ne čuje,
z leščerbo sopiše vse vprek;
noč je tiha, tam vrba žaluje,
tam svetu se luč izmed smrek.

Zdaj tukaj, zdaj tamkaj - ko zvezdica šviga,
izginja, prihaja... "Vse skup to nič ni!
Vedomec, ti para, kdo zate se briga, -
gorje ti, če prideš pred moje oči!..."

In kolne še, buši v grm vsak mi in kamen
in k obrazu leščerbo tišči,
"Dobim te!" vrš, švigne vanj plamen
in Vedomca nikjer že več ni.

"Sto vragov!" zdaj šele se strezne,
a ožgan in brez brk, oh, župan tam stoji -
v kesanje Pedanj se pogrezne,
na Lučnem pa k jutru zvoni.

Tako je grešil, tako kazen dobil
prevzetni županek Pedanj...
(Prav se mu godi!)
A vi vsi,
kadar vrag vas slepi,
se spomnite nanj!