Za Sveto telo
vse zorano že bo,
vse v steblu že bo
za Sveto telo,
hej, tega komaj čakam.

O Šmarnem potem
že si žita naspem,
že si žita naspem,
potlej v hoste grem,
hej, tega komaj čakam.

Ajda začrni,
gora pordeči,
polhu dlaka v bukvah
vsa se nagosti,
hej, tega komaj čakam.

Potlej leto nam zbeži,
počasi, tiho se gubi,
kot da še enkrat leto
vse prošle šteje dni,
hej, tega komaj čakam.

Štejem tudi jaz vse dni,
v prošlost se oziroma;
pa za koga se upiram,
pa po kom vse dni umiram?
Ah, le tega komaj čakam!