"Kaj tak žalosten, tih in zamišljen sediš?"
Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel -
"Kaj tak bled se in mrtev ko duh nam zdiš!"
Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel -

Globoka mi žalost razjeda moči,
težki kamen na prsih leži;
in ko sanjam, na odru se zdim,
majhen križec v rokah držim.

Res, ko se zbudim, gledam beli dan,
pregnana je noč, in res sen je pregnan,
a če bije srce še, poslušam plašan,
roko si polagam na levo stran.

Še bije srce mi, še moči je, oja!
A jaz vzamem ženo si, da bodeva dva;
vzamem kmečko si, s trdo, koščeno roko,
čez ramo pa koso imela bo.