Trije bratje in oče sedijo,
za mizo sedijo nocoj,
za mizo pred lurško Marijo
in najstaršega sodijo.

"Nisi več otrok in sin ne moj,
pusti nas, pojdi in Bog s teboj,
v hiši zate več prostora ni,
oče je, ki ti tako govori."

"Pusti nas, pojdi in Bog s teboj,"
ponovijo sinovi še, bratje takoj.

"Hodil po svetu do zdaj si okrog,
pustil nas, pojdi, odpusti ti Bog,
človek zgubljen si, ko smrt si plašan,"
starši brat de mu, ko noč ves teman.

"Človek zgubljen si, ko smrt si plašan,"
ponovijo še drugi, podijo ga stran.

"Dom si zapravil, denarja nam,
priti nazaj spet bilo te ni sram,
pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,"
srednji že de mu ko grom iz noči.

"Pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,"
stopi mlajši tu prednje, tako govori:

"Čujte me, bratje, in, oče vi,
on je naš, z nami naj spet živi!
Kar je vzel, dal bo spet Bog..."
in molk je zavladal sred sprtih otrok.

"Kar je vzel, dal bo spet Bog..."
in molk je še vladal ko v grobu okrog.

Trije bratje in oče sedijo,
za mizo sedijo in plakajo,
bela krsta in sveče bleščijo...
za najstaršim mi plakajo.