|
|
Že mrak mi pot je zasedal
nad ravnijo široko,
o polnoci pogledal
sem na nebo visoko.
Za mano zdaj je mesto
in tlaki kamenitni,
vse vrgel sem na cesto
in up nestanovitni.
Glej, prišel cas k nam mrazni,
adventni cas kesanja,
pokore cas in kazni
za šumna radovanja -
Pa za vsa ta radovanja,
vec mi za bucnost ni...
in sveti Martin odganja
svoje bele gosi.
|
|