|
|
Zopet, glej, stojim pod tabo,
rodna, tiha streha ti,
še tujino nosim s sabo,
bodi mi uteha ti!
Kakor starka v plan sneženo
o Silvetrovem strmiš,
le srce ti bolj ledeno:
z mojim v prsih spet živiš!
Name se ne jezi, oče,
zame, mati, ne žaluj,
tiho, bratje, - Bog tak hoče,
da ko noč sem tih in tuj!
|
|