Zdaj te ni, sonce rumeno,
tiho počiva polje,
golo je in pokošeno,
daleč oblaki beže.

Zdaj te ni, ljubica moja,
in kje miru zdaj dobim?
Ni te več; i od pokoja,
i od miru zdaj bežim.

Ven bežim v polje samotno,
še in še daleč naprej,
samega sebe tam slušam,
sebe in žalost brez mej.