To je moj pir, pir hrepenenja,
in polna duša prekipi,
in prostor ves, ves lik življenja
zrcali v njej se in gubi.

Ah, božji svet za tiho reko,
ko prvi cvet se prebudi,
in tihi šum za tiho reko
in beli prstki in drobni...

Prostrani nebes, dih pomladni,
v njem ptič se ne nažvrgoli,
in v soncu ne, ne v senci hladni
se ne namisli gorka kri!