Kot bi sončni prah
na daljave pal,
blešči tak v vrstah
svetlojasna dalj!

Tam na sinje robe
nočevat oblački hite,
tam za svetle dni
sonce žolto rdi...

Ah, to je čas
žita zrelega,
globoko v pas
požoltelega,

ko do noči
nam sonce gori,
od toplejših tajn
kratki večer šumi,

ko hrepenenja nas žgo,
glasov milih si duša želi,
srce plače - in uprte v temo
so žareče oči.

Ah, prelestna, ti veš,
kako te ljubim srčno,
kak brez tebe pusto
mi življenje to!...

Glej, kak zvezde bleščijo
brez luči svetlobo po bregeh -
in vmes božjega strelca
lokavi smeh...