Monotono
se koraki
v trudno tmo gube,
mračnoleno
le oblaki
proti severu hite -

Ah, visoka
okna njena
so mrtva,
znana roka
osvetljena
po zavesah
ne igra
in nobena
luč mehka...

Pač nje duša
davno sluša
dolge noči
tihi raj -
Tu minuta
za minuto
težko plava
v noč prečuto
v vsebrezkončni,
nepovratni kraj - -

2

Čuješ, čuješ,
duša hoče,
k tebi hoče
po svoj dan! -
Pridi, pridi,
Alma, pridi...
Ah, zaman -
Od zidovja le odmeva
blodne duše
nočni jek...
Večnost, večnost,
duša plaka,
ker tak mučen
smrti beg -
V globočinah
žgoče duše
čutim, Alma,
tvoj obraz -
in nemirno
polje srce,
in nestrpno
čakam jaz.

3

Po teminah
vlažne noči
hladni vetri
vejejo,
v razdejanih
mračnih dušah
tak strasti se
smejejo...
Temnih, temnih,
nerazrešnih
misli morje
tamkaj spi -
Ugasni, ugasni
v globočinah
noč z žarečimi očmi!

Alma, glej, kak lučke
trudno se leskečejo...
Kakor duše
neutešne
tak trepečejo,
zadnje žarke
dolge, mehke
v temo mečejo,
ah, in teme
grozne noči
dvigniti se
nečejo.