Zdaj pa zdaj
zašumi po vrheh,
z ropotom zgubi se
sad zadnji na tleh...

Ta dušeča megla
se vali kot oblak,
kot skrivnostno kadilo
v sneženi zrak...

Motna reka kipi
in zvoni nekje
tak čudno, tak daleč...
H pokoju? ... Bogve...

Sladkotožni čas
dušo v sanje topi,
a ta sapa ledena
pretresa kosti...
Jesen, jesen!...