Kostanji molčijo.
Ah, skoraj bo noč,
skoraj v harmonijo
neslišnih glasov
duh kot nov
plul bo sanjajoč,
pojoč...

V prvem žarku
gori zvezda že,
že listi po parku
počasi blede,
v svojo skrivnost
dušo tope...
O radost!

Že s svetlobo rožno
se zliva mrak,
kak nervozno
trepeče zrak...
Tu sem, tu,
kot eter lahak,
brez glasu...